Začetki virtualne resničnosti v slovenski umetnosti

Virtualna resničnost (VR) je v Sloveniji začela prodirati v umetniške kroge v zgodnjih 2010-ih letih. Pionirji te tehnologije so bili predvsem mlajši umetniki, ki so eksperimentirali z novimi mediji. Med prvimi je bil ljubljanski multimedijski umetnik Marko Peljhan, ki je že leta 2012 predstavil instalacijo Makrolab, ki je vključevala elemente VR. To delo je bilo pomembno, ker je pokazalo potencial združevanja virtualne resničnosti s konceptualno umetnostjo.

V naslednjih letih so sledili drugi projekti, ki so raziskovali možnosti VR v umetnosti. Leta 2015 je Moderna galerija v Ljubljani gostila razstavo Virtualna Ljubljana, kjer so obiskovalci lahko z VR očali raziskovali digitalno rekonstrukcijo mesta. Ta dogodek je pomembno prispeval k popularizaciji VR tehnologije med slovenskimi umetniki in občinstvom.

Sčasoma so se pojavili tudi bolj ambiciozni projekti. Leta 2017 je umetnica Špela Petrič predstavila delo Vegetariat, ki je združevalo VR z biotehnologijo. Obiskovalci so lahko v virtualnem okolju interagirali z digitalnimi rastlinami, ki so bile generirane na podlagi podatkov resničnih rastlin. To delo je odprlo vprašanja o odnosu med tehnologijo, naravo in človekom.

Razcvet VR umetnosti v Sloveniji

Po letu 2018 je uporaba VR v slovenski umetnosti doživela pravi razcvet. K temu je prispevala večja dostopnost VR opreme in naraščajoče zanimanje kulturnih institucij. Cankarjev dom v Ljubljani je leta 2019 odprl stalni VR laboratorij, kjer lahko umetniki razvijajo in predstavljajo svoje projekte.

Eden odmevnejših projektov iz tega obdobja je Virtualni muzej slovenske moderne umetnosti, ki ga je zasnovala Narodna galerija. Projekt omogoča obiskovalcem, da si z VR očali ogledajo digitalne reprodukcije ključnih del slovenske moderne umetnosti v virtualnem okolju. To je pomembno prispevalo k digitalizaciji slovenske kulturne dediščine in njenemu približevanju mlajšim generacijam.

Na področju performativnih umetnosti je odmevala VR predstava Izgubljeni raj, ki jo je leta 2020 uprizorilo Slovensko mladinsko gledališče. Gledalci so z VR očali vstopili v digitalno scenografijo, medtem ko so igralci v živo nastopali na odru. Ta hibridna oblika gledališča je odprla nove možnosti za scensko umetnost v digitalnem okolju.

Izzivi in etična vprašanja

Kljub navdušenju nad možnostmi VR tehnologije se pojavljajo tudi izzivi in etična vprašanja. Nekateri kritiki opozarjajo, da pretirano zanašanje na VR lahko vodi v odtujenost od fizičnega sveta in izgubljanje stika z materialnostjo umetnosti. Umetnostna zgodovinarka dr. Ana Kralj z ljubljanske Filozofske fakultete je v svojem eseju Virtualna past opozorila na nevarnost, da bi VR lahko postala zgolj tehnološka atrakcija brez globlje umetniške vrednosti.

Pojavlja se tudi vprašanje avtorskih pravic v virtualnem okolju. Kako zaščititi intelektualno lastnino umetnikov, ko njihova dela obstajajo v digitalnem prostoru, ki ga je enostavno kopirati in manipulirati? Slovenski Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in proizvajalcev avdiovizualnih del (AIPA) je začel razvijati smernice za zaščito avtorskih pravic v VR projektih, vendar ostaja to področje še vedno precej nejasno.

Etično vprašljiva je tudi možnost manipulacije čustev in zaznavanja skozi VR tehnologijo. Nekateri umetniki, kot je mariborska intermedijka Tanja Vujinović, v svojih delih namerno raziskujejo te meje in postavljajo vprašanja o vplivu tehnologije na našo percepcijo realnosti.

Izobraževanje in VR v umetnosti

Slovenske umetniške akademije so se hitro odzvale na trend VR umetnosti. Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je leta 2021 uvedla predmet Umetnost v virtualni resničnosti, ki študentom omogoča eksperimentiranje s to tehnologijo. Podobno je Akademija za gledališče, radio, film in televizijo začela vključevati VR elemente v svoje produkcije.

Izobraževanje ne poteka le na formalni ravni. Različne delavnice in seminarji, ki jih organizirajo kulturne institucije in tehnološka podjetja, omogočajo umetnikom vseh generacij, da se seznanijo z VR tehnologijo. Ljubljanski zavod Kersnikova je na primer vzpostavil program rezidenc za umetnike, ki želijo razvijati VR projekte.

Ta izobraževalna iniciativa je ključnega pomena za nadaljnji razvoj VR umetnosti v Sloveniji. Omogoča namreč, da se oblikuje nova generacija umetnikov, ki bodo suvereno uporabljali to tehnologijo kot umetniški medij.

Prihodnost VR umetnosti v Sloveniji

Glede na trenutne trende lahko pričakujemo, da bo VR umetnost v Sloveniji v prihodnjih letih še naprej rasla in se razvijala. Nekateri napovedujejo, da bo prišlo do večjega prepletanja VR z drugimi tehnologijami, kot sta umetna inteligenca in internet stvari. To bi lahko vodilo v še bolj kompleksne in interaktivne umetniške izkušnje.

Zanimiv trend je tudi uporaba VR za ohranjanje in predstavljanje kulturne dediščine. Projekt Virtualna Emona, ki ga razvija Mestni muzej Ljubljana, bo obiskovalcem omogočil, da se sprehodijo po digitalni rekonstrukciji rimske Emone. Takšni projekti imajo velik potencial za izobraževanje in kulturni turizem.

Izziv za prihodnost bo tudi, kako VR umetnost integrirati v širši kontekst slovenske umetnosti. Ali bo ostala ločena niša ali bo postala del mainstream umetniške produkcije? Odgovor na to vprašanje bo v veliki meri odvisen od tega, kako bodo umetniki in kulturne institucije znali izkoristiti potencial te tehnologije za ustvarjanje relevantnih in pomenljivih umetniških del.

Ne glede na to, kako se bo razvijala, je jasno, da je virtualna resničnost že pustila neizbrisen pečat na slovenski umetniški sceni. Odprla je nova vprašanja o naravi umetnosti, percepciji realnosti in vlogi tehnologije v ustvarjalnem procesu. S tem je slovenska umetnost vstopila v novo, vznemirljivo obdobje eksperimentiranja in inovacije.